|
|
Naše zgodbe
Naša deklica
Naša deklica letos obiskuje tretji razred redne osnovne šole. Je uspešna učenka. Lahko bi bila v četrtem razredu, vendar ji je avtistična motnja preprečila uspešno napredovanje iz prvega v drugi razred. Je živahna, komunikativna deklica. V razredu ima veliko prijateljic. Zelo lepo poje in pleše in si želi postati pevka. Redko ima še »težke« dneve. Takrat učiteljica ve, da bo jutri spet vse dobro. Z razumevanjem šolske snovi nima težav. Motorični zaostanek pa ji preprečuje, da bi si lahko zapela gumb na hlačah ali zavezala vezalke. Toda včasih ni bilo tako. Pot do tu je bila močno ovinkasta…
Da otrokov razvoj ne gre tako kot bi moral, smo opazili pri dekličinih nekaj mesecih. Slabo je jedla, veliko jokala in ni kazala napredka v motoriki. Shodila je pozno, govorila malo. Razburila jo je vsaka sprememba. Najhujša je bila vožnja z avtomobilom. Kričala je na vso moč že ob vžigu motorja. Igrače je niso zanimale. Le kaj naj dela z njimi? Leta so minevala v strahu, kaj je z otrokom. Pogosto je obolevala za raznimi okužbami.
Pri petih letih smo vedeli, da je skrajni čas, da jo nekam vključimo. Odločili smo se za manjši vrtec. Vzgojiteljico smo poznali in vedeli, da se bo trudila. Pogosto zaman. V skupino se naša deklica ni vključila. Otrokom se je poskusila približati tako, da jih je tepla in ščipala. Bili smo nemočni. Toda treba je bilo v šolo. Po nekaj tednih so sledili klici iz šole, da ne sodeluje, ne odgovarja na vprašanja, tepe sošolce, kriči in moti pouk. Vsak dan smo s strahom prihajali ponjo. Kaj bomo izvedeli? Po pouku je bila utrujena. Med vožnjo domov se je sproščala s kričanjem in brcanjem v sedež. Vse šolske obveznosti doma je naredila z jokom. Kadar je bila mirna, je naloge opravila brez težav.
Pogosto je obolevala za raznimi infekcijami. Preiskave niso pokazale nič patološkega. Hodili smo od strokovnjaka do strokovnjaka. Mnenja so bila različna. Mnogi so nam svetovali šolo s prilagojenim programom. Psihologinja v komisiji za razvrščanje otrok s posebnimi potrebami nam je ob priložnosti dejala, da glede na njeno stanje in motnjo, težko pričakujemo, da bo brez težav opravljala šolo s prilagojenim programom. Ob vsakem obisku smo dobili drugo diagnozo: mejna zaostalost, lažje duševna prizadetost, specifične učne težave, motorični zaostanek, hiperaktivnost,…S prešolanjem se nismo strinjali, ker smo menili, da deklica tja ne sodi. Naleteli smo na veliko nestrinjanje.
Ravno takrat je v časopisih veliko pisalo o avtizmu. Brali smo zgodbo o Kristjanu in ugotovili podobnosti. Začeli smo raziskovati po spletnih straneh. Vse bolj smo bili prepričani, da ima deklica veliko ali skoraj vse znake avtizma.
Septembra 2005 smo poskusno iz hrane izločili casein in gluten. Šolanje je nadaljevala pri učiteljici, ki je pokazala veliko čustvene inteligence in se je znala približati deklici. Najhujša agresivnost se je umirila po nekaj tednih. Pridružili smo se Društvu za avtizem DAN in od gospe Katje dobili nove informacije. Deklica je iz tedna v teden postajala bolj vodljiva. Pokazali so se prvi šolski uspehi. Spomladi 2006 smo obiskali DAN zdravnika. Po njegovih napotkih smo izločili tudi sladkor in sojo. Opravili smo preiskave blata in urina. Te so pokazale, da potrebuje precej vitaminskih dodatkov in snovi za razstrupljanje. Oktobra 2006 smo začeli terapijo z dodatki po protokolu DAN. Najprej z majhnimi dozami, kasneje smo jih povečevali.. Po mesecu dni smo ugotovili izredne napredke.
Trenutno prejema vsak dan devet dodatkov. Redno sodelujemo z avstralskim zdravnikom, ki nam daje napotke glede zdravljenja. Trenutno čakamo na rezultate preiskav las, ki smo jih v ameriški laboratorij poslali pred dnevi. Deklica je glede diete in dodatkov izredno skrbna. Sama vodi dnevno evidenco že prejetih dodatkov. Nikoli ne poje nič prepovedanega. Kadar je povabljena na rojstni dan, ji pripravimo sladico, ki jo da poskusiti še ostalim prijateljicam. Večkrat pripoveduje, da se sedaj počuti veliko bolje kot pred terapijo. Ponosna je na svoje uspehe. Večina avtističnih znakov je popolnoma izginila.
Vemo, da nas čaka še dolga pot. Ponosni smo, da smo se uprli ljudem, ki so jo hoteli zavreči. Prepričani smo, da bo s pomočjo zdravljenja in razumevanja okolice v življenju zelo uspešna. Žal nam je, da naši strokovnjaki vlečejo enosmerne poteze in nimajo razumevanja za drugačne poti.
|
|
